• 03 56 33 202
  • os-ic.trbovlje@guest.arnes.si
  • Trg Franca Fakina 8, Trbovlje
  • Sem boljši-sprejemam drugačnost

    V petek, 24.5.2019, smo prvošolci doživeli nekaj povsem novega, neodkritega in lepega. Obiskali smo učence OŠ Slavka Gruma v Zagorju, s katerimi smo delili lepo in predvsem poučno petkovo dopoldne. Njihova šola je topla, posebna, lepa, domača. Šola drugačnih zgodb in šola drugače preživetih trenutkov kot jih poznamo mi. Zdi se, kot da tam čas ni pomemben. Prijetno je. 
    Sprejeli sta nas nasmejani gospa ravnateljica in … učiteljica Neva, ki nas je ves čas vodila. Prvo uro smo preživeli skupaj in poslušali pravljico o kužku, ki je bil drugačen in poseben, a hkrati enak kot vsi ostali kužki. Tako smo se dotaknili bistvene vsebine našega dne in ugotovili, zakaj smo na tej šoli. Spoznali smo nekaj učencev, ki so nas toplo sprejeli in pomagali v delavnicah, pripravljenih posebej za nas. Razdelili smo se v 4 skupine, da je delo lažje potekalo. Vsi smo obiskali vse 4 delavnice. 
    Pokazali so nam sobo za sproščanje. To pa je zelo zanimiva soba, veste! Soba z vodno posteljo, prijetnim dišečim vonjem, meditativno glasbo, posebno svetlobo…soba, v kateri se predaš miru in se sprostiš. Soba za dušo. 
    V telovadnici smo spoznali veliko drugačnih športnih rekvizitov kot smo jih vajeni. Tudi ure športa tu potekajo malce drugače. Vse igre so bolj umirjene in delujejo v prid razvoja, spodbujanja in ohranjanja osnovnih spretnosti. Za nas so te spretnosti nekaj povsem običajnega, pri nekom drugem pa terjajo ogromno energije in neprestanega truda.
    V delavnici v razredu smo izkusili, kako se počutijo slepi ljudje ter ljudje, ki težko uporabljajo noge in roke. Z zelo enostavnimi pripomočki, ki smo jih uporabili (preveza za oči, nogavice na rokah), nam je učiteljica dokazala, kako težko je, če ne vidiš, ali kako težko je, če ne moreš za dosego cilja nemoteno uporabljati rok ali nog. Spoznali smo, da so osnovne stvari nam samoumevne (oblačenje, premikanje, obvladovanje prostora), nekaterim pa izredno težko dosegljive in se morajo zelo truditi že za doseganje najbolj preprostih dnevnih ciljev. 
    V ustvarjalni delavnici pa smo izdelali smo kužka, kužka iz naše pravljice, ime mu je bilo Zelenko. Ker je bil zelen. Ker je bil drugačen. Ker vsi vemo, da kuža pač ne more biti zelene barve. No, naš kuža je bil zelen. In vsak Zelenko je bil in je zelo poseben, drugačen, lep in prijazen. Tako kot so prijazni, drugačni in posebni učenci, ki smo jih imeli možnost spoznati. 
    To so drugačni otroci, a hkrati enaki kot mi. Imajo potrebo po ljubezni in sprejetosti. To so otroci, ki so nam podarili iskren in zdravilen objem. Topli in čuteči otroci. Njihov list papirja je popisan le z dobroto in srčnimi nameni. 
    Obisk smo zaključili zbrani v telovadnici. Vsi smo bili skupaj. Začutili smo hvaležnost. 
    Iskrena hvala učencem OŠ Slavka Gruma in učiteljem, ki so dan organizirali tako, da smo lahko spoznali načine dela in se srečali s prostori, ki jih mi na naši šoli nimamo. Srečanje nam je seglo v srce. Bilo je lepo in sproščeno, čas se je ustavil. Domov smo odšli objeti s pozitivno izkušnjo. Odšli smo s hvaležnostjo, da nam ni treba skrbeti, kako se bomo oblekli, obuli, nahranili, narisali risbico za najdražje ali stekli po igrišču na prvo gugalnico in tobogan. Nekateri smo začutili, da bi bili lahko bolj pridni in hvaležni za vse, kar imamo in za vse, kar zmoremo. 
    Veseli smo, da smo videli tudi drugačen svet. Obljubili smo in s podpisom potrdili, da ne bomo nikdar zasmehovali drugačnih. Na koncu koncev je vsakdo tak kot jaz in ti in mi. Vsi smo različni, a hkrati enaki.
    Tekst in fotografije: Katja Podmenik

     

    Accessibility