”Nekje na lepem otoku je živela želvja družina. Štela je 4 člane. Mamica, očka, hčerkica in sinček. Lepo so živeli. Nekega dne pa je v družinsko srečo prišel val hude nesreče. Sinček je odšel. Zavedno. Bilo je težko. Srček se je razbil na nešteto koščkov. Kako preživeti? Kako vstati in imeti voljo za dan, ki se je ravnokar zbudil? Dan ni vedel, da je družini težko. Sonce ni vedelo, zvezde niso vedele. Nihče ni vedel. Nihče ni čutil, le oni so vedeli, le oni so čutili nepopisno bolečino in nepopisno praznino.”
To je resnična zgodica. Le da ne govori o želvicah, temveč o pravi družini, ki se je soočila z najhujšo možno izgubo. Izgubo sina, izgubo mlajšega bratca. Metka, ki je avtorica pravljice in del te družine, je za nas junakinja. Junakinja, ki je na nežen in otrokom razumljiv način ubesedila svoje občutke in junakinja, ki otrokom na umirjen način predstavi svojo zapisano pravljico.
V trenutku se lahko zavemo minljivosti. V trenutku lahko občutimo grozno bolečino, pa čeprav se to ni zgodilo nam. Zavedamo pa se, da se to dogaja. Prevečkrat. In pomaga, če o tem govorimo. Zato je Metka napisala pravljico. Da bi ji bilo vsaj malo lažje. O tem govori. O tem se pogovarja z otroki. Naši učenci so dobili posebno nalogo. Metki so povedali/ napisali nekaj idej, kako si lahko pomaga, da ji bo lažje. Iz njih so privrele tiste nedolžne, srčne, iskrene in tople ideje.
Hvala otrokom za ideje. Najbolj pa hvala Metki in njenim želvicam, ki pomagajo predstaviti najtežje življenjske preizkušnje, ki lahko prizadenejo prav vsakogar med nami. Zato – imejte se radi, objemajte se, pogovarjajte se, posvetite čas drug drugemu in uživajte z ljudmi, ki vam pomenijo največ.. Nikoli ne veš…
Katja Podmenik, učiteljica v 3. A