• 03 56 33 202
  • os-ic.trbovlje@guest.arnes.si
  • Trg Franca Fakina 8, Trbovlje
  • Norveška

    POROČILO O MEDNARODNI IZMENJAVI NA NORVEŠKO

    Ker je OŠ Ivana Cankarja v dvoletnem projektu Fingertips v ikviru programa Comenius, smo v februarju gostili predstavmike partnerskih šol v Trbovljah, v maju (od 14. 5. do 18. 5. 2012)  pa je delegacija šestih otrok in dveh učiteljic odpotovala v Trondheim na Norveškem.

    Vožnja s kombijem do letališča v Zagrebu (darilo Rudnika Trbovlje) je minila hitro, v tišini in pričakovanju. Poleteli smo proti Amsterdamu, kjer nas je fasciniralo letališče Schiphol – mesto v malem. Obiskali smo trgovinice, nakupili malenkosti, fotografirali letala in potem odleteli proti Trondheimu. Let je bil dolg in precej turbulenten, prava dogodivščina.

    Na letališču v Trondheimu so nas pričakali gostitelji in odpeljali domov, oziroma v šolo This, partnersko šolo v projektu Fingertips. Naši učenci: Domen Kunič, Aleksander Božič, Jon Koren, Živa Lisec, Taja Kovačič in Zala Kantužar so se najedli v šoli; večerjo so pripravili starši in sladkali smo se z juho, mesom, zelenjavo, torticami, sadjem in previdno spoznavali drug drugega. Vse je potekalo mirno, sproščeno, prijetno, domače. Pozdravil nas je ravnatelj Ken Sell. Prisotnih je bilo veliko staršev-gostiteljev ter učiteljice, vključene v projekt.

    Slovenski spremljevalki, Blanka Gombač in Mojca Lazar Doberlet sva stanovali v manjšem, skromnem, a vseeno izredno dragem hostlu, Vandrerhjem, ki se nahaja blizu šole, na vzpetini nad fjordom, kjer je nastalo mesto Trondheim. Skromna soba s še skromnejšo kopalnico, dober zajtrk, prijetno druženje s partnerskimi učiteljicami, s katerimi smo postali že pravi prijatelji.

    Begale so nas le dolge, svetle noči, ki se nikakor niso hotele stemniti, da bi lahko zaspali in si nabrali energijo za naslednji dan. Pozni nočni sprehodi ter druženje v zgodnjih jutranjih urah so bili stalnica našega druženja v Trondheimu.

    Šola This je mednarodna šola za učence do šestnajstega leta starosti. Tako zaposleni kot učenci so večinoma pripadniki najrazličnejših narodov, ki jih je usoda zanesla za stalno ali začasno v Trondheim. Avstralec, Kitajka, Šved, Nizozemec, Jordanka, Američanka in drugi, med njimi Miša, Srb, ki se je po diplomi na športni fakulteti v Beogradu preselil na Norveško. Poučuje športno vzgojo, žena, Srbkinja, pa se pripravlja na izpit iz norveščine, da bi si poiskala službo, saj je diplomirana gozdarka.

    This je bila ustanovljena leta 2004 in je ena mlajših šol v Trondheimu. Ima okrog 200 učencev, več kot 100 jih čaka v vrsti na sprejem. V okviru šole je vrtec (otroci od 3 do 6 let), nato nižji razredi (do 12. leta starosti) ter srednješolci (do šestnajstega leta starosti). Od leta 2008 sledi programu IB, kot večina mednarodnih šol po svetu, saj je tako lažje prehajanje iz ene šole v drugo za učence, ki se selijo. IB program vzgaja mlade da bi postali vedoželjni, razgledani, razmišljujoči, zgovorni, načelni, nepristranski, skrbni, drzni, uravnoteženi in kritični.

    Sama zgradba šole je bila nekoč kasarna, zato so šolski prostori, učilnice in hodniki, igralnice ter drugi šolski prostori, vključno s kuhinjo, sobo za sprostitev in knjižnico, majhni, temni, z nizkimi stropovi. Vendar pa je vse polno barv, otroških izdelkov, otroških pripomočkov in oblačil. Vrata učilnic so vedno odprta, odprti so prehodi med sobami, učenci prehajajo iz ene učilnice v drugo, po stopnišču, v knjižnico ali drugam. Nosijo copate; če jih nimajo, nataknejo plastčna prekrivala za čevlje. V kleti je velik prostor za rezervne čevlje, saj je vreme pogosto spremenjivo in so otroci med igro na dvorišču mokri, zato se lahko preobujejo.

    V vsaki učilnici so mize in stoli, obvezen kavč ali celo postelja, številni pripomočki, seveda računalnik(i) najboljše kvalitete ter druga najnovejša oprema. Že najmlajši učenci se učijo s pomočjo računalnika, obvladajo računalniške programe, s katerimi širijo svoje znanje. Znanje pridobivajo sami tako, da stalno postavljajo vprašanja. Odgovore iščejo v literaturi, na spletu ali pri učiteljih.

    Z vsako skupino mlajših otrok (do 12. leta) sta vsaj dve odrasli osebi, učitelj ali učiteljica in pomočnik ali pomočnica. Z otroki, ki imajo posebne potrebe, se ukvarjajo tudi svetovalni delavci izven razreda.

    Razgibavanje in sproščanje na čistem zraku je obvezen del življenja na Norveškem. Ne glede na vreme, so vsi učenci zunaj pred začetkom pouka. Del časa je namenjen neorganiziranemu vrstniškemu druženju (igre z žogo, tek po hribu in dvorišču, plezanje na drevesa in čez ograje), del pa organiziranemu preživljanju časa na svežem zraku: zumba, namizni tenis, aerobika, itd. Mlajše otroke spremljajo starejši otroci in nekaj učiteljev. Otroci se lahko neovirano gibljejo po zelenicah ali dvorišču, za svojo varnost odgovarjajo sami, nihče za morebitne poškodbe ne krivi učiteljev.

    Med časom pouka, je lokalni avtobusni prevoz za šolske skupine brezplačen. Zato občasno šola organizira pouk na lokacijah izven šole (npr. muzej, gledališče in podobno). Otroci se v okviru šolskih dejavnosti gibljejo po mestu sami, le občasno jih spremljajo starejši učenci ali učitelji.

    K šoli spada tudi velika, prostorna telovadnica, kjer poteka pouk športne vzgoje, pa tudi občasne šolske kulturne prireditve. Prav zavidljiv oder, z vso potrebno zvočno in svetlobno opremo, smo lahko občudovali med eno od takih šolskih predstav (Tune into This – verzija naše prireditve Pokaži, kaj znaš).

    Navdušila nas je tudi zvočno izolirana, bogato opremljena (z glasbenimi instrumenti, zvočniki, mikrofoni, odrom) glasbena učilnica; pri tem pa je pomembno dejstvo, da glasba ni del rednega šolskega kurikuluma na tej šoli.

    Poleg glasbenih aktivnosti po pouku, potekajo številne druge, med njimi letos najbolj popularna delavnica šivanja medvedkov. Šola je, po sklepu sveta šole, nakupila več električnih šivalnih strojev in majhni otroci (od sedmih let dalje) v skupinah, pod vodstvom mentorice, šivajo svoje medvedke.

    Šolska kuhinja pripravlja dnevno sveže obroke, dvakrat tedensko tople. Vsi otroci in učitelji se zberejo v šolski jedilnici in tiho, čeprav živahno, pojedo svoj dnevni obrok hrane.

    Šolska knjižnica je odprta za otroke vsak dan. Knjižnica ima manjšo zbirko knjig toda povezana je z mestno knjižnico, ki jo otroci obiščejo enkrat tedensko. V šolski knjižnici je udoben kavč pred kaminom, kjer otroci lahko prebirajo zgodbe.

    Učenci nimajo učbenikov. Gradivo za pouk pridobivajo iz različnih virov, večinoma pa s spleta. Učenci nimajo črtastih zvezkov, zato je njihova grafosmotorika okorna v primerjavi z našimi učenci. Imajo en sam zvezek za domače naloge, vanj pač naredijo domačo nalogo iz snovi, ki so jo obravnavali pri pouku pri katerem koli predmetu. Učenci imajo en sam delovni zvezek, in sicer za matematiko.

    Vse do 12. leta starosti učenci dobijo spričevala dvakrat letno, in sicer z opisnimi ocenami. Seveda pa učenci pišejo državne teste, varianta naših NPZ, kjer, menda, dosegajo zelo dobre rezultate.

    Mednarodna šola This je zasebna šola, ki dobi 85% sredstev iz norveškega državnega proračuna, ostalih 15% pa prispevajo starši, ki so vključeni v svet šole in imajo aktivno vlogo pri načrtovanju in izvajanju dela na šoli. Ker je izobraževanje zelo pomembna vrednota, veliko sredstev namenjajo za kvalitetno delo v šoli. Moderna oprema, strokoven kader, sodelovanje v številnih, tudi mednarodnih, projektih odlikujejo šolo, seveda pa tudi prijaznost staršev, ki veliko sodelujejo s šolo in tudi finančno in fizično pomagajo pri izvedbi različnih del.

    Zgradba šole stoji na hribčku nad mestom, zraven velikega parka, ki obkroža trdnjavo Kristiansten festning, zgrajeno 1682. Deset minut hoje po hribu navzdol pripelje do starega dela mesta, ki slovi po svojem starem mostu in čudovitem pogledu na reko Nid ter številne lesene hiše, ki so zrastle ob reki zaradi trgovanja.

    Mesto Trondheim  leži na ob izlivu reke Nid ob južni obali fjorda (Trondheimsfjorden) v osrednji Norveški. Je tretje največje mesto v državi in šteje okrog 170.000 prebivalcev. Je pomembno pristanišče v zalivu, ki nikoli ne zamrzne. V preteklosti je bil Trondheim, ki je tudi sedež evangeličanske škofije, skoraj tisoč let kraj kronanja norveških kraljev. Mesto, imenovano Nidaros, je ustanovil Olaf Tryggvasson leta 977. Ponos mesta je Nidarosdomen, največja gotska katedrala v Skandinaviji, ki so jo gradili od 11. do 13. stoletja.

    V preteklosti je bil Trondheim pomembno središče pokristjanjevanja Islandije, danes pa je predvsem gospodarsko, trgovsko, kulturno in šolsko središče z univerzo ustanovljeno leta 1910, ladjedelnico ter strojno in lesnopredelovalno industrijo. Preko pristanišča, ki je tudi pomembno za tranzit iz Švedske poteka obsežen izvoz lesa, rib in pirita.

    Norveška ustava je bila podpisana 17. maja 1814, s tem dejanjem se je osvobodila nadvalade Dancev, čeprav je ostala pod švedskim vodstvom.Ta dan je poseben narodni praznik. Nekaj let je kralj Švedske in Norveške preprečeval proslavljanje tega praznika, od sredine 19. stoletja pa ga slovesno praznujejo po vsej državi s paradami. Otroci in odrasli, domačini in tujci so svečano oblečeni, večina nosi narodne noše in ne glede na vreme, paradirajo po mestu, vihtijo zastave in predstavljajo svojo šolo, zavod, podjetje, klub, poklicno ali interesno združenje.

    Tudi slovenska delegacija se je udeležila parade v deževnem dnevu; po ulicah Trondheima smo se sprehajali skupaj z množico ljudi, ki so svojo nacionalno pripadnost z veseljem razkazovali v številnih paradah. Bilo je množično, a mirno. Opazovali smo več osnovnih modelov narodnih noš, ki so prava in draga umetnina. Večinoma dobijo mladi narodno nošo ob birmi. Nato dokupujejo dele (torbica, ruta in drugi okraski, nogavice, itd.) glede na finančne zmožnosti. Narodna noša je pomembne sestavni del družinskih in narodnih praznovanj.

    Dan ustave je poseben dan za srednješolce (russ), ki v tem času zaključujejo svoje šolanje. Posebne uniforme, vizitke z šaljivimi napisi ter proslavljanje, veseljačenje označujejo konec nekega njihovega življenjskega obdobja. ki pa ravno sovpada z državnim praznikom.

    Trondheim Airport, Værnes, Amsterdam Airport Schiphol, Zračna luka Zagreb in le še en postanek do doma. Tokrat je bila pot krajša, vtisov preveč in sreča neizmerna, ker smo spoznali veliko novih stvari in ljudi. Bilo je lepo.

    Mojca Lazar Doberlet

    OBJAVA V STROKOVNI LITERATURI (DIDAKTA)

    Ker je OŠ Ivana Cankarja iz Trbovelj v dvoletnem projektu Fingertips v okviru programa Comenius, je delegacija šestih otrok in dveh učiteljic v okviru prve mednarodne mobilnosti odpotovala v Trondheim na Norveškem. Spoznavali smo mesto, jezik in navade tamkajšnih prebivalcev, predvsem pa mednarodno šolo This, njene učence in učitelje, način učenja in poučevanja, šolske in izvenšolske aktivnosti, ocenjevanje, domače naloge in druge zanimivosti šolskega življenja.

    Odhod

    Vožnja s kombijem do letališča v Zagrebu je minila hitro, v tišini in pričakovanju. Poleteli smo proti Amsterdamu, kjer nas je fasciniralo letališče Schiphol – mesto v malem. Obiskali smo trgovinice, nakupili malenkosti, fotografirali letala in potem odleteli proti Trondheimu. Let je bil dolg in precej turbulenten, prava dogodivščina.

    Na letališču v Trondheimu so nas pričakali gostitelji in odpeljali domov, oziroma v šolo This, partnersko šolo v projektu Fingertips. Najedli smo se v šolski zbornici; večerjo so starši in postregli juho, mesom, zelenjavo, torticami, sadjem. Previdno smo spoznavali drug drugega in. Vse je potekalo mirno, sproščeno, prijetno, domače. Pozdravil nas je ravnatelj Ken Sell. Prisotnih je bilo veliko staršev-gostiteljev ter učiteljice, vključene v projekt.

    Predstavitev šole

    Šola This je mednarodna šola za učence od najnežnejše mladosti (vrtec) do šestnajstega leta starosti. Tako zaposleni kot učenci so večinoma pripadniki najrazličnejših narodov, ki jih je usoda zanesla za stalno ali začasno v Trondheim: Avstralci, Kitajci, Švedi, Nizozemci, Jordanka, Američani in drugi, med njimi Srb Miša, ki poučuje športno vzgojo. Trenutno ni učencev slovenskih korenin, smo pa spoznali bosansko deklico, ki se je z družino preselila na Norveško.

    This je bila ustanovljena leta 2004 in je ena mlajših šol v Trondheimu. Ima okrog 200 učencev, več kot 100 jih čaka v vrsti na sprejem. V okviru šole je vrtec (otroci od 3 do 6 let), nato nižji razredi (do 12. leta starosti) ter srednješolci (do 16. leta starosti). Od leta 2008 sledi programu IB, kot večina mednarodnih šol po svetu, saj je za učence, ki se selijo, tako lažje prehajanje iz ene šole v drugo. IB program vzgaja mlade v želji, da bi postali vedoželjni, razgledani, razmišljujoči, zgovorni, načelni, nepristranski, skrbni, drzni, uravnoteženi in kritični; to so temeljna načela IB programa.

    Sama zgradba šole je bila nekoč kasarna, zato so šolski prostori, učilnice in hodniki, igralnice ter drugi šolski prostori, vključno s kuhinjo, sobo za sprostitev in knjižnico, majhni, temni, z nizkimi stropovi. Vendar pa je vse polno barv, otroških izdelkov, otroških pripomočkov in oblačil. Vrata učilnic so vedno odprta, odprti so prehodi med sobami, učenci prehajajo iz ene učilnice v drugo, po stopnišču, v knjižnico ali drugam. Nosijo copate; če jih nimajo, nataknejo plastčna prekrivala za čevlje. V kleti je velik prostor za rezervne čevlje, saj je vreme pogosto spremenjivo in so otroci med igro na dvorišču mokri, zato se tam lahko preobujejo.

    Pouk in učilniceV vsaki učilnici so mize in stoli, obvezen kavč ali celo postelja, številni pripomočki, seveda računalnik(i) najboljše kvalitete ter druga najnovejša oprema. Že najmlajši učenci se učijo s pomočjo računalnika, obvladajo računalniške programe, s katerimi širijo svoje znanje. Znanje pridobivajo sami, tako, da stalno postavljajo vprašanja. Odgovore iščejo v literaturi, na spletu ali pri učiteljih.

    Z vsako skupino mlajših otrok (do 12. leta) sta vsaj dve odrasli osebi, učitelj ali učiteljica in pomočnik ali pomočnica. Z otroki, ki imajo posebne potrebe, se ukvarjajo tudi svetovalni delavci izven razreda.

    Učenci nimajo učbenikov. Gradivo za pouk pridobivajo iz različnih virov, večinoma pa iz spleta. Učenci nimajo črtastih zvezkov, zato je njihova grafomotorika v primerjavi z našimi učenci okorna. Imajo en sam zvezek za domače naloge, vanj pač naredijo domačo nalogo iz snovi, ki so jo obravnavali pri pouku ne glede na predmet. Učenci imajo en sam delovni zvezek, in sicer za matematiko.

    Vse do 12. leta starosti učenci dobijo spričevala dvakrat letno, in sicer z opisnimi ocenami. Seveda pa učenci pišejo državne teste, varianta naših NPZ, kjer, menda, dosegajo zelo dobre rezultate.

    Prosti čas in izvenšolske dejavnosti

    Razgibavanje in sproščanje na čistem zraku je obvezen del življenja na Norveškem. Ne glede na vreme, so vsi učenci zunaj pred začetkom pouka. Del časa je namenjen neorganiziranemu vrstniškemu druženju (igre z žogo, tek po hribu in dvorišču, plezanje na drevesa in čez ograje), del pa organiziranemu preživljanju časa na svežem zraku: zumba, namizni tenis, aerobika, itd. Mlajše otroke spremljajo starejši otroci in nekaj učiteljev. Otroci se lahko neovirano gibljejo po zelenicah ali dvorišču, za svojo varnost odgovarjajo sami, nihče za morebitne poškodbe ne krivi učiteljev.

    Med časom pouka, je lokalni avtobusni prevoz za šolske skupine brezplačen. Zato občasno šola organizira pouk na lokacijah izven šole (npr. muzej, gledališče in podobno). Otroci se v okviru šolskih dejavnosti gibljejo po mestu sami, le občasno jih spremljajo starejši učenci ali učitelji. Poleg glasbenih aktivnosti po pouku, potekajo številne druge, med njimi letos najbolj popularna delavnica šivanja medvedkov. Šola je, po sklepu sveta šole, nakupila več električnih šivalnih strojev in majhni otroci (od sedmih let dalje) v skupinah, pod vodstvom mentorice, šivajo svoje medvedke.

    Organizacija šole

    Mednarodna šola This je zasebna šola, ki dobi 85% sredstev iz norveškega državnega proračuna, ostalih 15% pa prispevajo starši, ki so vključeni v svet šole in imajo aktivno vlogo pri načrtovanju in izvajanju dela na šoli. Ker je izobraževanje zelo pomembna vrednota, veliko sredstev namenjajo za kvalitetno delo v šoli. Moderna oprema, strokoven kader, sodelovanje v številnih, tudi mednarodnih projektih odlikujejo šolo, seveda pa tudi prijaznost staršev, ki veliko sodelujejo s šolo in tudi finančno in fizično pomagajo pri izvedbi različnih del.

    Zgradba šole stoji na hribčku nad mestom, zraven velikega parka, ki obkroža trdnjavo Kristiansten festning, zgrajeno leta 1682. Deset minut hoje po hribu navzdol pripelje do starega dela mesta, ki slovi po svojem starem mostu in čudovitem pogledu na reko Nid ter številne lesene hiše, ki so zrastle ob reki zaradi trgovanja.

    K šoli spada tudi velika, prostorna telovadnica, kjer poteka pouk športne vzgoje, pa tudi občasne šolske kulturne prireditve. Med eno od takih šolskih predstav (Tune into This – verzija naše prireditve Pokaži, kaj znaš) smo lahko občudovali prav zavidljiv oder, z vso potrebno zvočno in svetlobno opremo.

    Navdušila nas je tudi zvočno izolirana, bogato opremljena glasbena učilnica z glasbenimi instrumenti, zvočniki, mikrofoni, odrom; pri tem pa je pomembno dejstvo, da glasbena vzgoja sploh ni del rednega šolskega kurikuluma na tej šoli.

    Šolska kuhinja pripravlja dnevno sveže obroke, dvakrat tedensko tople. Vsi otroci in učitelji se zberejo v šolski jedilnici in tiho, čeprav živahno, pojedo svoj dnevni obrok hrane.

    Šolska knjižnica je odprta za otroke vsak dan. Knjižnica ima manjšo zbirko knjig toda povezana je z mestno knjižnico, ki jo otroci obiščejo enkrat tedensko. V šolski knjižnici je udoben kavč pred kaminom, kjer otroci lahko prebirajo zgodbe.

    Predstavitev mesta

    Mesto Trondheim  leži na ob izlivu reke Nid ob južni obali fjorda (Trondheimsfjorden) v osrednji Norveški. Je tretje največje mesto v državi in šteje okrog 170.000 prebivalcev. Je pomembno pristanišče v zalivu, ki nikoli ne zamrzne. V preteklosti je bil Trondheim, ki je tudi sedež evangeličanske škofije, skoraj tisoč let kraj kronanja norveških kraljev. Mesto, imenovano Nidaros, je ustanovil Olaf Tryggvasson leta 977. Ponos mesta je Nidarosdomen, največja gotska katedrala v Skandinaviji, ki so jo gradili od 11. do 13. stoletja.

    V preteklosti je bil Trondheim pomembno središče pokristjanjevanja Islandije, danes pa je predvsem gospodarsko, trgovsko, kulturno in šolsko središče z univerzo ustanovljeno leta 1910, ladjedelnico ter strojno in lesnopredelovalno industrijo. Preko pristanišča, ki je tudi pomembno za tranzit iz Švedske, poteka obsežen izvoz lesa, rib in pirita.

    Parada

    Norveška ustava je bila podpisana 17. maja 1814, s čimer se je država osvobodila nadvalade Dancev, čeprav je ostala pod švedsko oblastjo. 17. maj je dela prost dan, narodni praznik, ki ga po vsej državi slovesno praznujejo s paradami. Otroci in odrasli, domačini in tujci so svečano oblečeni. Večina nosi narodne noše in ne glede na vreme paradira po mestu, vihti zastave in predstavlja svojo šolo, zavod, podjetje, klub, poklicno ali interesno združenje.

    Tudi slovenska delegacija se je udeležila parade v deževnem dnevu; po ulicah Trondheima smo se sprehajali skupaj z množico ljudi, ki so svojo nacionalno pripadnost z veseljem razkazovali v številnih paradah. Bilo je množično, a mirno. Opazovali smo več osnovnih modelov narodnih noš, ki so prava in draga umetnina. Večinoma dobijo mladi narodno nošo ob birmi. Nato dokupujejo dele (torbica, ruta in drugi okraski, nogavice, itd.) glede na finančne zmožnosti. Narodna noša je pomemben sestavni del družinskih in narodnih praznovanj.

    Dan ustave je poseben dan za srednješolce (russ), ki v tem času zaključujejo svoje šolanje. Posebne uniforme, vizitke z šaljivimi napisi ter proslavljanje in veseljačenje označujejo konec nekega življenjskega obdobja, ki pa ravno sovpada z državnim praznikom.

    Povratek

    Trondheim Airport, Værnes, Amsterdam Airport Schiphol, Zračna luka Zagreb in le še en postanek do doma. Tokrat je bila pot krajša, vtisov preveč in sreča neizmerna, ker smo spoznali veliko novih stvari in ljudi. Bilo je lepo.

    OBJAVA (SRČNO TRBOVLJE)

    Obisk Norveške

    Ker Osnovna šola Ivana Cankarja Trbovlje sodeluje v mednarodnem Comeniusovem projektu Fingertips, se je delegacija šestih otrok in dveh učiteljic udeležila delavnic, ki so potekale na partnerski šoli This v Trondheimu na Norveškem. Od 14. do 18. maja smo bili gostje na šoli, preživeli smo dolge polete z letali, spoznali mnoge nove prijatelje in drugačen način šolanja in življenja na sploh.

    Dolga, svetla noč, izredno tehnološko opremljene učilnice, mirno sobivanje različnih narodnosti, so posebnosti, ki smo jim bili priča v času našega obiska. V delavnicah, na katere smo se pripravili že doma, smo spoznavali otroške igre, značilne nacionalne rastline, spremljali in vrednotili delo na naših šolskih vrtovih in se pogovarjali o otrokovih pravicah. Cel dan pa smo svečano oblečeni paradirali po ulicah med norveškim državnim praznikom.

    Učiteljice pa so pripravljale načrt naslednjega obiska, ki bo potekal od 1. do 5. oktobra 2012 v Tallinnu v Estoniji.

    Mojca Lazar Doberlet – koordinatorica projekta

     

    Mnenje učencev:

    Bili smo zelo radovedni, kako zgleda Norveška. Počasi smo se spuščali pod oblake. Videli smo veliko snega. Začutil sem tudi malo mraza. Vedel sem, da je to Norveška. Nikjer nisem videl mesta, samo sneg. Nato pa sem opazil eno majhno piko – Trondheim. Z letalom smo se spet spuščali. Bilo je zelo prijetno. Zatem smo pristali. Izstopili smo in se ozirali naokrog. Ni bilo več toliko mrzlo, sijalo je sonce. Odpravili smo se po potovalke in šli poiskat družine. (Aleks Božič)

    Ko smo se prvič odpravili v šolo, mi je bila zelo všeč. Vsak razred ima namreč svojo učilnico, imajo skupno garderobo, kjer pustijo oblačila in čevlje, obroke pa imajo vse v kuhinji. Všeč mi je bilo, da imajo vsako jutro »telovadbo« (zunaj na igrišču plešejo), otroci pa se igrajo na zares veliki igralni površini.

    Učenci so zelo prijazni in ubogljivi. Ko smo prišli v vsak razred posebej, smo počeli različne stvari, otroci pa so imeli tisoč in eno vprašanje. Bili so zelo radovedni in prijazni. Zelo sem bil presenečen, ko sem videl, da praktično učenci od prvega do zadnjega znajo odlično govoriti angleški jezik. (Domen Kunič)