V mladosti spoznavamo svet. Vse je prijetno, živahno in veselo, ko v svet gledamo z velikimi otroškimi očmi. Takrat še ne vemo, kaj nas čaka pozneje v življenju. Učimo se, kaj je prav in kaj narobe. Tako se nam v spomine prikradejo obrazi najbližjih in vseh prijateljev, s katerimi smo si skupaj širili obzorja in še nismo izkusili vseh grenkob življenja.

Cankar v prvi črtici iz zbirke Moje življenje obudi svoje spomine na brezskrbna otroška leta. Všeč mi je zgodba o mesarjevih kladah, saj je zapisal, kako srečen je bil, ko se je s prijatelji kobacal po njih. Zapiše: »To so bile slavne mesarjeve klade, naša radost in naše hrepenenje.« Predstavljam si, da se v današnjih časih s prijatelji odpravimo na igrala, takrat pa so si čas krajšali malo drugače. Seveda pa ostaja isto, da za večje veselje potrebuješ prijatelje. V zgodbi iz njegovih besed vejeta radost in sreča, ko se spomni teh slavnih mesarjevih klad in brezskrbnih dni. Pove nam tudi, da se je samo sonce smejalo njihovemu veselju. S tem nam da vedeti, da čeprav kasneje v življenju ni vse lahko, so spomini vedno polni prešernega smeha in samega iskrenega veselja.

Ko sem sama razmišljala o lepih spominih iz mladosti, se prikaže morje, lepa obala Medulina, na mivki pa jaz in moja najboljša prijateljica iz vrtca. Takrat smo skupaj preživljali poletne počitnice. Na obali je ždel visok betonski pomol, iz katerega si na začetku ni upala skočiti nobena. Čez čas pa sva se opogumili in z roko v roki skočili v morje. In ko sva ugotovili, da je skakanje s pomola nadvse zabavno, sva to počeli vse do večera. Spomnim se, kako sva imeli na obrazih zarisan nasmeh. Zvečer sva skupaj gledali najljubše risanke v enakih roza pižamah. Ker sva skupaj tako zelo uživali, je teden dni minil prehitro. A v spominu mi je ostala tudi najmanjša malenkost, kot je to, kako sva se igrali spomin in skupaj jedli sladoled.

Kot sem napisala že zgoraj, da je s prijatelji vse bolj veselo in živahno, se kaže v obeh zgodbah. Tako kot se je Cankar s prijatelji lovil po kladah, sva se medve lovili po obali, in tako kot se je Cankar s prijatelji prevračal po hlodih, sva se medve prevračali v morje. Ko se je Cankar pozneje spominjal te mladosti polne sreče in radosti, sijajnega sonca in prešernega smeha in si je želel, da bi se lahko vrnil in se vsaj še enkrat s prijatelji podil po kladah, si tudi jaz želim, da bi lahko opisane poletne počitnice še enkrat doživela, in me ne bi skrbelo, kje bom naslednje leto nadaljevala šolanje in bo to, kaj bom, ko odrastem, še zelo zelo daleč, na obraz pa se mi bo narisal iskren nasmeh poln otroške igrivosti.

Sara Smodiš