TUKAJ IN ZDAJ
Za nalogo smo dobili, da moramo napisati misli, ki jih imamo v glavi. Hmm… se mi zdi da moraš kar pomislit kaj vse ti res leti po glavi, sploh zdej ko je ta karantena.
Ubistvu sploh ne vem kaj naj rečem, ker so čist mešani občutki. Ob enem sem mal vesela ampak sem bolj žalostna, ker je lih naše leto, ko smo v 9.razredu, zadnje leto smo vsi skupaj in to leto bi morali uživati, se imeti fajn in predvsem biti skupaj. Ampak ker se je zgodila ta karantena, se je seveda to vse spremeilo. In ja, vrjamem, da smo vsi zlo žalostni ker se je naše leto čist uničlo. 9 let smo čakali na to da bomo imeli valeto, zaključen izlet, in da bomo res imel nepozaben 9 razred. Vsi upamo, da se bo čim prej use uredilo, čeprav hmm.. ne vem če se bo. Sem pa ugotovila, da je šola na daljavo zelo bolj brezvezna kakor smo mislili da je. Pomoje si skoraj vsi želimo, da bi lahko šli nazaj v šolo, da bi lahko videli naše sošolce in sošolke pa tudi da bi snovi bolj sledili in ne bi imeli takšnih problemov kot jih imamo doma. No vsi jih seveda nimajo ampak nekateri jih imamo. Ta karantena in cel ta virus ima seveda prednosti in slabosti, kakor jih ima vsaka stvar. Dobre stvari so, da imamo več časa za družino in za samega sebe, da si lahko cel dan v pižami, dlje lahko spiš, in res bolj začneš ceniti vse kar imaš in da imaš svobodo, da lahko greš kamor želiš, in da si naprimer v eni uri že lahko v Ljubljani. Slabe stvari pa so, da se ne moreš družiti s svojimi vrstniki in prijatelji, ne moreš ven, ne moreš v šolo, ne moreš imeti normalnega življenja in to slabo vpliva nate. Zadnjič je en psiholog rekel, da ta karantena in vse to zelo slabo vpliva na mentalno zdravje najstnikov in tudi drugih otrok. Se mi zdi, da je to zelo res, ker se ti na momente hoče ˝utrgat˝. Ampak verjamem, da če se bomo res vsi držali pravil, da bo tega hitreje konec. Ampak si predstavljamo, da se bojo mogoče čez 20 let v šoli pri zgodovini učili o tem, in da bomo svojim otrokom lahko pripovedovali o tem kako je bilo, ker smo bili tudi sami deležni tega. Se mi zdi da je to kar tist wowww.
Moramo pa biti VSI ponosni, na delavce v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, poštarje, trgovce, reševalce,ker se žrtvujejo za nas vse. Pa seveda tudi na policiste, gasilce, voznike tovornjakov, župane.
Torej ja za zaključek, mislim da je to tut nekakšen izziv za vse nas in da bomo prišli skozi to. Sam ostat mormo moči in zbrani pa bo use šlo.
Devetošolka