• 03 56 33 202
  • os-ic.trbovlje@guest.arnes.si
  • Trg Franca Fakina 8, Trbovlje
  • Poročilo o prvem obisku Poljske, oktober 2011

    OŠ Ivana Cankarja Trbovlje je vključena v dvoletni, mednarodni Comenius projekt Fingertips. Poleg naše šole sodelujejo še poljska osnovna šola iz mesta Olsztyn, mednarodna osnovna šola iz Trondheima na Norveškem, šola iz mesta Oeiras blizu Lizbone (Portugalska) ter osnovna šola Merivälja Kool iz predmestja Tallinna (Estonija). Sledimo programu dela, ki na vsaki šoli poteka medpredmetno učenci in učitelji pa sodelujemo po svojih željah, močeh in sposobnostih.

     

    Septembra smo spoznavali osnovne značilnosti vseh sodelujočih držav, nastali so izdelki pri različnih predmetih, nekatere smo tudi razstavili v Knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah. V oktobru so vsi učenci naše šole naredili obris svoje roke, ga opremili z imenom ter kratkim sporočilom. Zbrani odtisi rok tvorijo krošnjo drevesa, ki krasi šolski hodnik. Prav tako v oktobru je nastala računalniška predstavitev šole, Trbovelj in Slovenije, v treh jezikih, ki smo jo darovali učiteljem partnerskih šol na uvajalnem sestanku na Poljskem v drugi polovici oktobra. Srečanje učiteljev iz vseh partnerskih šol je gostila osnovna šola Szkola Podstawowa Nr 1 im R. Knosaly iz Olsztyna.

     

    Slovenski predstavnici sva potovali z vlakom do Varšave ter z udobnim avtobusom (3,5 ure) do pokrajine jezer, do mesta Olsztyn na severu Poljske. Mesto ima približno 170.000 prebivalcev. Staro mestno jedro se pričenja z velikimi vrati v nekdanjem obrambnem zidu ter skriva veliko lepo ohranjenih srednjeveških zgradb, vključno s cerkvami ter gradom, kjer je nekaj časa živel in deloval Nikolaj Kopernik. V tem predelu ni velikih nakupovalnih središč, ni prometa in ni naglice vsakdanjega življenja. Novejši, sodobnejši del mesta se razvija okrog starega mestnega jedra.

     

    V mestu je dvajset osnovnih šol, naša partnerska šola je najstarejša, zgrajena je bila takoj po koncu druge svetovne vojne in nosi ime po ustanovitelju. Na šoli je okrog 300 učencev (od vrtca do vključno šestega razreda) ter okrog 30 učiteljev in učiteljic. Pouk poteka podobno kot pri nas: razredne učiteljice na nižji stopnji ter predmetni učitelji oziroma učiteljice na višji stopnji. Organizirajo dneve dejavnosti ter nastope za starše. Obvezen šolski predmet je poučevanje religije – katoliške vere. V vsaki učilnici visita križ in poljski grb. V letošnjem šolskem letu so začeli urejati manjši vrt v okolici šole. Ocene so od 1 (nezadostno) do 6 (odlično). Učenci lahko v šoli dobijo malico in kosilo, ki ju pripravljajo na drugi šoli. Šolska telovadnica je v najvišjem nadstropju stavbe. Zgradba šole je lepo vzdrževana, čista, ima široke in svetle hodnike, kjer so izobešeni dosežki ustanove in njenih učencev. Hrup mladine na hodniku se lahko primerja z našim. Imajo posebno sobo, v kateri hranijo vse šolske kronike ter obeležijo vse pomembnejše dogodke na Poljskem, v mestu Olsztyn in njihovi šoli.

     

    V kratkem skupnem času smo si gostujoči učitelj in osem učiteljic ogledali nekaj primerov dela v razredu, prisluhnili glasbeno-gledališkemu delu v angleškem jeziku, prisostvovali smo Eko festivalu, kjer smo bili člani žirije, skupaj z otroki smo posadili narcise v šolskem vrtu in odigrali odbojkarsko tekmo z učenci. Obiskali smo vodstvo šole ter dali intervju za lokalni ter šolski časopis.

    Naše primarno delo pa je bilo usklajevanje zastavljenih ciljev projekta ter vsebinsko in terminsko določanje posameznih mobilnosti. Prvo skupno srečanje vseh sodelujočih držav, učencev in njihovih spremljevalcev, bo v Trbovljah, in sicer od 14. februarja do 19. februarja 2012. Učenci bodo v štirih delovnih dneh razmišljali ter ustvarjali v okviru različnih tem:

    • Kako smo si kulturno enaki / različni
    • Jezikovne značilnosti posameznih evropskih držav
    • Narodne pesmi in plesi
    • Verska raznolikost

    Otroci bodo nastanjeni pri prijaznih družinah naših učencev; za pomoč smo starše prosili že na uvodnem roditeljskem sestanku.

    Čaka nas veliko dela. S spoznavanjem drugih pa najbolj bogatimo sebe.

     

    Trbovlje, 11. 11. 2011                 koordinatorica projekta: Mojca Lazar Doberlet

     

    PREPOZNANA – POROČILO O OBISKU OLSZTYNA NA POLJSKEM, MAJ 2013

     

    Ker je Osnovna šola Ivana Cankarja Trbovlje v dvoletnem Comeniusovem projektu Fingertips, je šest osmošolcev (Tinkara Kešnar, Pika Kreča Šmid, Neva Bombek, Leja Jordan, Vito Ham in Jaka Dornik) v spremstvu štirih učiteljic (Blanke Gombač, Jerice Rajšek, Sabine Potrbin in Mojce Lazar Doberlet) v času od 12. do 17. maja 2013 obiskala partnersko šolo v mestu Olsztyn  na severo-vzhodu Poljske, v pokrajini jezer in brez, širine in ravnine, prijaznih ljudi in dobre hrane.

    Po avanturističnem štirinajsturnem potovanju z vlakom (od Zagorja do Dunja in nato s spalnikom do Varšave) in triurni vožnji z avtobusom, smo gostitelje spoznali na avtobusni postaji. Naši učenci so odšli v goste k družinam, učiteljice smo po krajšem sestanku počivale v hotelu.

    Olsztyn je univerzitetno mesto ob ruski meji, ima okrog 175.000 prebivalcev, sestavljata ga star in novejši del. V starem delu se bohoti bivališče in kip Nikolaja Kopernika, novejši del pa se poleg stanovanjskih in poslovnih zgradb ponaša z nakupovalnimi središči, identičnimi kot v ostalih velikih mestih po svetu.

    V šoli smo se družili z učenci in učitelji ter razpravljali o predvidenih in pripravljenih temah (predmeti iz recikliranih materialov, babičina hrana), o šolskem vsakdanjiku in o kulturi nasploh. Opazovali smo pouk, sodelovali pri delu v delavnicah, pojedli kosilo v šolski jedilnici. Za nas so pripravili pozdrav in uradni zaključek v šolski telovadnici.

    Naši učenci so pred odhodom pripravili izdelke iz recikliranih materialov: stojalo za pisala iz prazne embalaže za kavo, peresnico iz prazne embalaže za mleko in nosilno vrečko iz odsluženih majic. Pod mentorstvom učiteljic so opisali tudi postopek izdelave, ga prevedli v angleščino in naredili pisno predstavitev. Nekateri učenci pa so pod vodstvom mentorice kuhali tradicionalno rudarsko hrano, recepte pa zapisali in prevedli ter predstavili svojim vrstnikom in učiteljicam na Poljskem.

    Učiteljice smo pri delu v delavnicah primerjale naše izdelke, šolsko prakso in pedagoške izkušnje. Na sestankih smo ocenili naše skupno delovanje v tem dvoletnem projektu. Vsi smo izrazili zadovoljstvo z izkušnjo, z izdelki, s timskim sodelovanjem ter znanjem, ki smo ga pridobili učitelji in učenci.

    Vsi smo si ogledali stari del mesta, Kopernikov grad, bili na sprejemu pri podžupanji, obiskali planetarij. Izven mesta smo obiskali kmetijo, kjer smo se popeljali s konji po širni ravnini ter pekli klobasice na odprtem ognju, kar ni tako lahko, kot se zdi na začetku.

    Učenci so dopoldneve preživljali v šoli ali na šolskih aktivnostih, popoldneve pa so preživeli pri družinah, ki so jih gostoljubno sprejele na svoje domove in popeljale na izlete, na jadranje, na ogledovanje znamenitosti. Jezik je bil včasih prepreka, saj naši gostitelji niso zelo dobri govorci angleščine, k sreči, pa sta slovenščina in poljščina v isti jezikovni družini in z malo domišljije, so se le sporazumevali.

    Učiteljice vseh šol v projektu smo se družile tudi v prostem času, saj smo v teh dveh letih stkale pristne prijateljske vezi. Če smo se na uvodnem sestanku, ki je bil prav tako v Olsztynu, oktobra 2011, spoznavale in polagale temelje sodelovanja v projektu, smo sedaj pozitivno ocenile sodelovanje, kritično presodile, kaj bi lahko bilo boljše in razmišljale o nadaljnjem, tudi neformalnem sodelovanju.

    V Olsztynu na Poljskem smo spoznavali poljski osnovnošolski sistem (pouk, prireditve), okusili njihovo hrano (osvežilne, hladne zelenjavne juhe), spoznavali naravo (jezera, breze in štorklje), gostoljubnost in ustrežljivost domačinov in obiskali nekaj kulturno zgodovinskih znamenitosti. Bilo je poučno in prijetno.

    Ko sem pred dvema letoma rahlo skeptična prišla v bivšo komunistično državo, si ogledovala šolo in jo primerjala z našo, sem spoznala tudi precej otrok, ki so me ogovarjali na šoli in izven nje. Ena od njih je bila tudi vnukinja ustanovitelja naše partnerske šole, ki nam je ponosno razkazovala dedkovo zapuščino. Ta deklica je sedaj že zapustila osnovno šolo, še vedno pa živi v Olsztynu. Ko sva letos s portugalsko kolegico odšli na kratek popoldanski potep po novejšem delu mesta, me je deklica prepoznala na cesti, pritekla iz trgovine, in čeprav tudi njena angleščina ni najbolj tekoča, mi je izrazila svoje veselje, da me znova vidi in zaželela prijetno bivanje. To so drobne stvari, ki formalno, službeno druženje povežejo z neformalnim, osebnim in ostanejo v prijetnem spominu.

     

    Trbovlje, 25. 5. 2013                                          Mojca Lazar Doberlet, koordinatorica projekta

    Accessibility